* RZZ domača stran * Zoisovi štipendisti - menu *

Blaž Zgaga

1215 MEDVODE, Škofjeloška cesta 23
Telefon: (061) 614 783
E-mail: zgaga@delo.si

Fakulteta za družbene vede v Ljubljani, sociologija- analitsko-teoretska smer

Že kot majhnega me je mati označila za izjemno trmastega in vztrajnega otroka. Čeprav takrat še nisem razumel njenih besed, lahko danes rečem, da je imela v marsičem prav. V tem, da sem že kot majhen imel opazno lastnost (za nekatere je napaka, za druge vrlina) - da ne znam držati jezika za zobmi. Če vidim, da gre kaj narobe oziroma imam o čem svoje mnenje, ga zagovarjam, in mojo obrambo je moč prebiti le z armiranimi argumenti.

Po nekaj letih brezskrbnega otroštva se je oče domislil, da bi šel že s šestimi leti v osnovno šolo. Državne ustanove pa so imele z mano drugačne načrte. Ker sem slabo slišal - pri treh letih mi je zaradi pljučnice zdravnik dal streptomicin, katerega stranski učinek je poškodba slušnega živca, in to imam še danes - so me želeli dati v šolo s prilagojenim programom. K sreči me je oče s svojo voljo in vztrajnostjo rešil pred verjetno in večno stigmatiziranostjo.

Tako sem pristal v osnovni šoli v rojstni Preski pri Medvodah, v kateri sem še najraje igral nogomet. V prvem, drugem in četrtem razredu sem bil celo odličen, sicer pa mi formalni uspeh že takrat ni pomenil veliko. Zelo rad sem risal in slikal, učiteljica Nika Berčič me je vztrajno spodbujala k ustvarjanju, peljala me je tudi na nekaj ekstemporov (Rašica). A vseeno sem se ji (ne vem, ali na srečo ali na žalost) izneveril in se vpisal na naravoslovno-matematično šolo v Šentvidu, ki je bila pač najbliže mojemu domu. Nekaj časa sem želel na "elitno" Bežigrajsko, a ko sem videl tamkajšnje dijake sem si hipoma premislil.

V prvem in drugem letniku sem se še največ ubadal z matematiko in fiziko. Razna šolska tekmovanja iz matematike, kemije, latinščine in podobno me niso pritegnila. Raje sem se posvečal razikovalnim nalogam. Zavoljo moje še bolj naravoslovne usmerjenosti sem raziskoval in pekel superprevodnike, risal krivulje sija eklipsnih spremenljivk in programiral simulacijo vrtenja dveh zvezd okrog skupnega težišča. Z mojim osebnim razvojem in pod močnim vplivom profesorja zgodovine Jaša Kordiča in profesorice umetnostne vzgoje, samoupravljanja, sociologije, itn. Jane Ratkai-Ilič pa sem se nenadoma preusmeril.

Po branju raznih filozofov so mi zrasli dolgi lasje, Klub K4 mi je postal drugi dom, predmet mojega raziskovanja pa so postale popolnoma druge stvari. Avtoštop. V šolo in domov sem vedno štopal. Tako sem sklenil, da je treba to "terro incognito" malce bolje sociološko analizirati, in to tudi storil.

Vse štiri naloge so bile med najboljšimi na svojem področju, še posebno zadnja pa mi je spremenila življenjske načrte. V srednji šoli sem se ubadal tudi s politično-sindikalnimi zadevami. Izvolili so me za podpredsednika Zveze gimnazijcev Slovenije, tako da sem z veseljem organiziral dijaške demonstracije, s katerimi smo skoraj zrušili ministra Venclja, na lastni šoli pa se mi je zdelo še najbolje, ko smo nekaj časa držali ravnatelja v šahu z našimi devetimi dijaškimi glasovi (bil sem predsednik šolske dijaške organizacije). Iztekal se mu je mandat in je moral na vnovične volitve, bil je izjemno prijazen, ko ni bilo nobenega resnega protikandidata in smo ga vseeno izvolili, pa je takoj pokazal zobe. Bil sem tudi član izvršilnega odbora Mladih liberalnih demokratov. Čeprav mi nekateri danes očitajo politično pripadnost, te izkušnje še danes ne obžalujem, saj sem imel priložnost od blizu videti delovanje neke politične stranke. V njih so po navadi ali tisti, ki jim v življenju in stroki ni nič uspelo, ali pa hipernarcistični povzpetniki. Zato sem politiko rade volje obesil na klin.

Želja, da bi postal nekakšen menedžer - vzporedno sem vpisal ekonomijo in sociologijo in v roku izdelal prvi letnik na obeh študijih - se mi ni uresničila. Ugasnila mi jo je moja raziskovalna naloga o avtoštopu. O njej mi je uspelo objaviti članek v Sobotni prilogi Dela, nato sem po prvem letniku študija začel še honorarno delati v notranjepolitični redakciji Dela.

Tako se zdaj že tri leta zabavam z raznimi eminencami, razkrivam njihove nepravilnosti, specializiral sem se večidel na študente, opraviti pa sem imel tudi z nekaterimi slovenskimi ministri, poslanci in državnimi sekretarji.

Zaradi tega "življenjskega naključja" sem opustil ekonomijo (mogoče bom nekoč le šel na MBA), izgubil nekaj let idealiziranega mladostniškega pogleda na svet (tega mi je še najbolj žal), pridobil pa sem si triletne delovne izkušnje.

Ravno zdaj končujem četrti letnik sociologije analitsko-teoretske smeri, moja ocena je na moje presenečenje zmeraj krepko nad osem, v zadnjem letniku celo devet. Po diplomi, ki jo nameravam napisati v prihajajočem šolskem letu, bom pač razmislil, kaj bom v življenju počel.

Sicer mi je napovedovanje ali pričakovanje lastne prihodnosti zelo nehvaležno opravilo, ker življenje tako ali tako vse obrne po svoje. Po eni strani mi je na Delu zelo všeč, po drugi bi se rad spustil v akademsko kariero in za uvod vpisal magisterij (še najraje v tujini), po tretji pa postal nekakšen menedžer. Kaj vem, mogoče bom postal umetnik pod kakšnim ljubljanskim mostom.

* RZZ domača stran * Zoisovi štipendisti - menu *

URL http://www-ai.ijs.muzej.si/RZZ_doc/zois/z96127y.htm