/ ZRSZ domača stran / Dejavnost ZRSZ / Vsebina MI 6/1995 /

Mesečne informacije 6/1995 - O "PROJEKTIH" IN "EVALVACIJAH"

Marko Žvokelj

Dve besedici, ki sta v naši službi vse pogosteje v rabi. Množična raba je razkrila dvoje:

• v naši službi je razvrednotila strokovni pomen obeh izrazov, ki označujeta povsem določen način strokovnega dela,
• hkrati razkrila, da v strokovno zelo zahtevna dela (zaradi nevednosti?) tlačimo vsakršno kramarijo, ki jo iz istega razloga poimenujemo kot projektni pristop ali kot evalvacijo nekega dela.

Zato želim v zelo strnjeni obliki opozoriti na nekaj osnovnih vedenj, ki jih je treba imeti, če želimo neko delo opraviti v projektni obliki organiziranosti, ali če želimo evalvirati kakršnekoli programe ali bolj domače, če želimo ugotoviti ali s programom uresničujemo zastavljene cilje in morda še, koliko nas to stane.

Projekt

Projekt je, najkrajše povedano, način, kako organiziramo izvajanje enkratnih poslov. Vsak projekt mora:

• imeti določene svoj(e) cilj(e), interne in eksterne, končne in vmesne (glede na dinamiko dogajanj), glavne in stranske (glede na hierarhijo ciljev) itd.
• biti sestavljen iz zaporedja dejavnosti (da preidemo iz slabšega v boljše stanje)
• biti časovno omejen (v projektu, ki je zaporedje dejavnosti, mora biti vsaka časovno opredeljena)
• vodljiv kar pomeni, da je določen način izvajanja, da je ta način moč spremljati in kontrolirati in s temi informacijami voditi k cilju.

Za lažje razumevanje teh načel bom dodal še kratek opis delovnih faz v projektnem pristopu.

Prva faza je inicializacija. To je faza, ko se pojavi predlog, pobuda, ideja, ko opravimo prvo oceno smotrnosti in možnosti za uresničitev ideje.

Druga je strateška faza. Vključuje posnetek stanja, (če je potreben), definicijo ciljev po več vidikih, globalno definicijo projekta in podprojektov in povezave, opredelitev resursov (čas, ljudje, sredstva itd), opredelitev vodenja in oceno pričakovanih rezultatov.

Tretja je taktična faza, označena tudi kot faza definiranja in programiranja. O tej fazi samo nekaj drobcev, bolj prilagojenih projektnemu pristopu pri nas. V tej fazi se odločimo za izbor metod dela, izbor izvajalcev, podrobnejše planiranje izvedbe posameznih etap, vzpostavitev informacijskega sistema (ali podpore) projekta in če so potrebne tudi pilotske študije.

Četrta je operativna faza. Ta vključuje operativni načrt izvedbe projekta, izvedbeno dokumentacijo, usposabljanje izvajalcev za delo z izbranimi metodami, razdelitev in izvedbo dela, spremljanje izvajanja in zaključek.

V naši službi bi 'štirje cilji in kakih tucat podciljev', ki jih je ponudil direktor leta 1993, lahko služili kot prva faza, kot inicializacija za izdelavo projekta 'preoblikovanje službe za zaposlovanje'. Toda dlje od inicializacije nismo prišli.

Vse ostalo, kar se je pojavljalo z imenom projekt ni imelo s projektnim pristopom k delu nobene zveze. Samo zlorabljeno ime.

Opozoril bi na to, da smo imeli že v letu 1991 izobraževanje, ki je zajelo temo 'Projekti - Projektna organizacija - Mrežno planiranje', da nam je dr. Tone Ljubič pripravil ca 100 strani gradiva in za tiste, ki se težje pripravijo k branju strokovnih gradiv, še 17 strani obsegajoč izvleček, opremljen s sličicami.

Preden bi se še kdo lotil 'projektov', bi bilo dobro če bi si ogledal vsaj izvleček!

Evalvacija

Z definicijo evalvacije so težave. Pragmatični začetki evalvacij (vladi ZDA in Veliki Britaniji sta želeli v 60. letih ugotoviti, v katere programe je še naprej smiselno vlagati denar), so imeli za posledico administrativne ukrepe. To vsekakor ni olajšalo strokovne definicije postopka.

Izpostavilo pa je, da gre za ugotavljanje. Ugotavljanje pa je zahtevalo 'objekt', 'načrt' in 'metode' ugotavljanja. Od te ugotovitve dalje je bil strokovni pristop že zagotovljen. Vsaj pri vseh tistih, ki vedo, da je vsako strokovno ugotavljanje raziskava.

Glede na naše področje dela - evalvacija socialnih programov - skušamo z evalvacijo ugotoviti:

• uspešnost (effectiveness) programa, kar pomeni, da ugotavljamo ali dosega vnaprej določene cilje,
• učinkovitost (efficiency) programa, kar pomeni, da ugotavljamo razmerje med dosežki in stroški, torej med vloženimi sredstvi (input) in rezultati (output),
• ekonomičnost (economy) programa, kar pomeni, da ugotavljamo stroške programa v primerjavi z razpoložljivimi družbenimi sredstvi.

Z evalvacijo lahko ugotavljamo enega ali vse tri elemente.

V programih, ki jih skušamo evalvirati v naši službi (pretežno socialni programi) se moramo nenehno zavedati, da je objekt evalvacije skupina ljudi ali posameznik. Objekt je torej subjekt. Izvajalec evalvacije se mora torej vsak trenutek zavedati, da ima opraviti z ljudmi in ne s stvarmi.

Na kratko še nekaj besed o modelu - prikazu postopkov - evalvacije.

1. Proučevanje programa. V tej fazi mora izvajalec evalvacije (evalvator) pridobiti vse potrebne informacije o strukturiranosti programa, njegovih ciljih, populaciji, o vseh vpletenih skupinah (sem sodi tudi vlada s svojimi stališči do programa) in nakazati cilje evalvacije.
2. Izdelava evalvacijskega načrta. V tej fazi mora sprejeti evalvator najprej nekaj teoretičnih izhodišč (ne bom jih našteval, ker teorija nasploh pri nas ni priljubljena) in nato izbrati glavne metode, splošne merske inštrumente in se opredeliti do tega ali bodo potrebne pilotske študije, (morebitna predevalvacija) ali ne. V tej fazi evalvator ve, kaj lahko in kaj mora raziskati ter večji del tudi, kako bo raziskavo izvedel. Skratka: definira socialne pogoje in identificira ciljno(e) skupino(e). Vse to opredeli v evalvacijskem načrtu, ki ga predstavi naročniku in predvidenim izvajalcem.
3. Revizija in elaboracija evalvacijskega načrta. Predlogi, dopolnitve, kritična presoja, ki izhajajo iz predstavitve, so elementi s katerimi dopolnimo evalvacijski načrt in ga pripravimo za izvedbo. V tej fazi opravimo tudi pilotsko testiranje metod in inštrumentov.
4. Izvedba evalvacijskega načrta. Revidirani evalvacijski načrt postane izvedbeni načrt, s katerim seznanimo vse izvajalce in jih uvedemo v izbrane metode dela
5. Nadzor sodi v izvedbeno fazo. Toda posebej velja poudariti, da mora biti nadzor nad potekom vsakega dela dejavnosti. Od distribucije inštrumentarija (npr. vprašalniki), do preverjanja vnosov podatkov v računalnik in vgraditve logičnih kontrol v računalniški program.
6. Uporaba evalvacije. Glavni namen evalvacije je posredovanje uporabnih ugotovitev. Do teh se v dobro pripravljeni evalvaciji dokopljemo že med potekom in ne šele na koncu, kot se to dogaja pri bolj diletantsko vodenih evalvacijah.

Tudi tu naj na koncu dodam, da za pripravo evalvacije nekega programa ni treba prebrati gore knjig. Čeprav podroben pogled v vsaj eno, ki je učbeniške narave, ne more škoditi.

Za našo službo pa je Alenka Gorše že 1993. leta pripravila kratek in zelo dober repetitorij z naslovom "Evalvacija - opredelitev, pristopi, faze". Iz tega je tudi del gornjega povzetka. To posebej omenjam zato, ker osnovne napotke za dobre evalvacije imamo, kar pomeni, da so diletantski pristopi odraz neznanja.

Imamo pa še en kratek repetitorij za pripravo evalvacijskih študij, posebej usmerjen na socialne programe, ki nam ga je pripravila mag. Alenka Lipovec kot uvodni separat v projekt "Spremljanje in ocenjevanje programov izobraževanja in usposabljanja brezposelnih", ki ga je Republiški zavod za zaposlovanje naročil pri Raziskovalnem inštitutu Fakultete za družbene vede.

Kratkih priročnikov za vsaj korekten pristop imamo torej dovolj. V uvodu k vsakemu od omenjenih pa je dovolj dobro opredeljen tudi pojem projekta in evalvacije, tako da šarlatanjenje s temi pojmi, ne bi bilo več potrebno. Vsaka nestrokovna uporaba strokovnih terminov, ki imajo povsem določeno semantiko, vodi v zameglevanje realnega.

/ ZRSZ domača stran / Dejavnost ZRSZ / Vsebina MI 6/1995 /